March 31, 2016

Klicanje

Globalni pohod neoliberalizma ne krepi in poglablja zgolj kapitalističnih odnosov, temveč tudi sile nacionalizma in patriarhata. Ograje in meje ne rastejo zgolj v fizičnem svetu, temveč tudi v sferi družbenih odnosov. Vsemu navkljub gibanja in transnacionalni boji migrantk in migrantov nenehno ustvarjajo nove razpoke v sistemu, prestopajo nove stopnice in tlakujejo poti v neraziskan svet.

Orodje liberalizacije “prostega” trga so transnacionalni in globalni sporazumi, ki med drugim predvidevajo odpravo carinskih omejitev in s tem servisirajo lastninske pravice premožnih. Z razkrojem države blaginje, te zgodovinsko specifične forme družbene pogodbe,  neoliberalna država čedalje bolj odkrito prevzema vlogo korporacijskega menedžerja-partnerja, saj v svojem okvirju ohranja zgolj vojsko in policijo, preko katerih vzdržuje del svoje nekdanje administrativne in zakonodajne moči. Hkrati se za potrebe nadzorovanja populacij ponovno mobilizira mehanizme zatiranja na podlagi spola, rasizem in fašizem.

Toda družbeni boji v obliki neredov, uporov, kampanj in gibanj tako iz časa pred procesi trenutne “krize” kot sredi njih to stanje stvari resno izzivajo. Seznam značilnih primerov je dolg: nemiri v franskoskih predmestjih (oktober in november 2005), komuna Oaxaca (2006), nemiri v Grčiji (december 2008), veličastno široka arabska pomlad, gibanje Indignados v Španiji in nemiri v Londonu (vse 2011), “Occupy” gibanje v ZDA (2011-2012), vstaja v Gezi parku v Istanbulu (junij 2013), brazilska pomlad (2013), vstaje v Sloveniji, Bosni in Hercegovini ter v drugih balkanskih državah (2012-2014).

Aktualno strukturno krizo nekateri interpretirajo kot krizo čezmerne akumulacije, drugi kot proizvod civilne nepokorščine ali kot dolgo pričakovano ekplozijo “abstraktnega dela” v polno monetizirani ekonomiji. Odgovor neoliberalizma nanjo je razširitev in intenziviranje procesov prisvajanja zemlje in ropanja naravnih virov ter prilaščanja produkcijskih sredstev in sredstev za reprodukcijo celotnih družb.

Programi zategovanja pasov v državah evropskega juga, vojna, verska netoleranca in poglobitev zatiranja na podlagi spola v državah arabske pomladi so del iste strategije. Cele populacije so tako prisiljene zapustiti svoje domove. Ljudje, ki jim je bil odvzet njihov naraven in družbeni prostor, migrirajo, prečkajo meje, ograje, rezalne žice, reke, morja, mine in policijske patrulje. Te iste ljudi izkoriščajo kriminalne združbe in zapirajo v koncentracijska taborišča, delo pa so prisiljeni iskati v izjemno težkih pogojih, ponavadi na črnem trgu, pogosto pa ostanejo brez plačila). Velik del jih pristane med nezaposlenimi in tako postane del neke vrste rezervne armade delovne sile ali pa so prisiljeni v prostitucijo, kriminalne mreže tihotapljenja ljudi in organov.

Z naraščanjem števila ljudi, ki so prisiljeni v gibanje, naraščajo tudi kilometri zgrajenih ograj. Iz pepela lastne krize se z uporabo policijskih postopkov, politike nadzora, zapiranja, prisilnega vračanja [pushback], ilegalizacije in kaznovanja populacij v gibanju vzdiguje Trdnjava Evropa. Intenziviranje policijskih in vojaških operacij, v katere se je vključil že tudi NATO, spremlja vsiljeno razlikovanje med migranti in begunci, kot osrednji mehanizmi upravljanja z ljudmi na poti pa se uveljavljajo koncentracijska taborišča, hot-spots and centri prisilnega vračanja.

Migracije ljudi iz Afrike in Bližnjega Vzhoda proti Evropi v praksi spodkopavajo meje in nacionalne ter transnacionalne politike oziroma pomenijo praktičen izraz boja proti njim. V zadnjih mesecih je več sto tisoč ljudi prečkali meje, gibanja solidarnosti in emancipacije pa so se razbohotila. Gibanje migrantov z vso svojo iznajdljivostjo in iskrivostjo dokazuje, da želje, družbena razmerja in sanje ne morejo biti strpane v zapor. Njihova moč gre onkraj meja in ograj.

Kažejo tudi, da motivi za migracijo večinoma tičijo v kompleksnem sovpadanju spolnih, etničnih, kulturnih, religioznih in razrednih diskriminacij oziroma zatiranj. Populacije, ki jih zaznamuje prisilna mobilnost, razvijajo preživetvene strategije, aktivirajo subjektivne zmožnosti, koordinirajo družbene odnose z ostalimi ljudmi v gibanjum hkrati pa ustvarjajo socialna omrežja s tistimi, ki jih puščajo za sabo.

Zaradi vsega tega verjamemo, da moramo iti onkraj perspektive, v kateri državo, kapital, patriarhat in rasizem razumemo kot sile, ki v totalnosti dominirajo nad ljudmi, in po kateri tudi migrante razumemo kot podrejene žrtve, ki potrebujejo zgolj človekoljubje, sočutje in reševanje.

V zadnjih nekaj mesecih so se migranti in ljudje, ki so z njimi v solidarnosti, našli znotraj in onkraj kaleidoskopskega polja, ki ga je odprla kriza. Verjamemo, da je potrebno spodbujati srečanja in boje, zgraditi stabilne in dolgoročne strukture ter ponovno odkriti radost in šarm tovarištva in deljenja.

Zaradi vseh teh razlogov, smo mnenja, da je to poletje izjemno primeren trenutek za organiziranje transnacionalnega Tabora brez meja (No Border Camp) v Solunu, Grčija.

Mesto Solun se zaradi svoje geografske pozicije v severni Grčiji, v bližini meje z Albanijo, Makedonijo in Bolgarijo ter z številnimi centri za pridržanje in prisilno vračanje v svoji okolici, nahaja v jedru konfliktov v zvezi s svobodo gibanja, nadzorom nad migracijami in upravljanjem z njimi. Tako v severni Grčiji kot na širšem balkanskem prostoru so v zadnjih mesecih vzniknile številne iniciative in solidarnostne mreže, ki jih lahko proces organiziranja No Border Camp-a še okrepi in jim da novo moč. Solun je primerna in zanesljiva izbira za organizacijo globalnega in transnacionalnega No Border Camp-a tudi zaradi obstoječe gibanjske infrastrukture ter različnih okalnih političnih kolektivov, ki imajo potrebo po koordiniranju svojih aktivnosti.

Na podlagi zgoraj zapisanega je bila pripravljena prva različica vabila, ki je strukturirano na naslednji način:

  • Praktične zadeve v zvezi z organizacijo
  • Cilji
  • Delovne skupine
  • Strukture
  • Teme in vsebine srečanja